Avto sva pustila na parkirišču/eko otoku/skladišču hlodovine na levi strani ceste kakšnega pol kilometra ven iz Cola v smeri Predmeje. Tu sva od enega lokalnega ata, ki je na eko otok pripeljal smeti, izvedela vse o zdravstvenih tegobah njega in njegove žene. Prijazen je pa bil. Sledil je kar strm vzpon na Kovk, pa spust na drugo stan in potem gordol  po grebenu. Globoki razgledi levo na Vipavsko dolino, na desno pa Golaki, hribi nad vasmi na Gori , odpirali pa so se tudi razgledi na Julijske alpe. Ker se nama je zdelo, da gre pot proti Sinjemu vrhu preveč naokoli, sva nekje zavila na desno na potko, prišla do ene več ali manj podrte hiše, šla še malo na gliho, kar pa se ni izkazalo kot najboljša izbira. Nadaljevala sva levo po nekih gozdnih/kmetijskih cestah in prišla do asfalta, ki pelje na Sinji vrh, Ni nama preveč dišal, pa sva šla kar po zelo strmem grebenu do vrha, tam občudovala razglede na oklolico,  v daljavi pa na Kamniške alpe in del Karavank in se nato  spustila do gostilne, kjer sva pojedla zanimivo joto in v redu klobase.  Zunaj sva se še malo posončila in nadaljevala  v smeri severovzhod po poti, ki naj bi bila označena, pa sva sva videla samo eno precej obledelo markacijo. Prav na hitro sva se spustila do asfaltne ceste (Majerija), šla po njej na desno, pa jo kmalu zapustila in šla na gliho po raznoraznih potkah do poti na grebenu in po njej nazaj proti izhodišču. Vmes sva občudovala jadralne padalce, po odvečnem vzponu na Kovk na vrhu še malo počivala in gruntala, ali na zahodu vidiva morje ali ne. Verjetno je bilo. Sledil je samo še spust do avta.

Vreme je bilo sončno in precej pretoplo za sredino februarja, se je pa opazno hladilo, ko sva šla proti avtu. Nekaj ljudi sva srečala, prav gužve pa ni bilo.