Ker nama v Dolini Winettu niso znali nič pametnega povedati, sva pot našla z navigacijo...Nekaj časa po potkah, večinoma pa po gozdnih cestah se pot dviguje do gozdarske  koče na Jelovicah in naprej do vrha Jelovice. Več ali manj sva hodila po megli. Z vrha sva šla po poti, ki je bila označena za strmo in se res kar strmo spušča po nekakšnem grabnu. Ko se je pot izravnala, sva prišla na asfalt in po njem hodila kar nekaj časa, vmes se pa se nama je pridružil silno prijazen in precej okrogel basset, ki se je odločil, da gre z nama na potep. Čez kakšne po ure so ga zadržali pri eni hiši ob cesti - povedali so, da ga že poznajo in da se večkrat pridruži pohodnikom. Pot gre gor dol deloma po asfaltu deloma po gozdnih cestah mimo parih zaselkov, potem pa se začne dvigovati proti Donački gori. malo pred razcepom vrh-Rudijev dom je začel padati dež - ko sva dala gor anorake, je tudi že nehal... Na vrh zaradi pomanjkanja časa in predvsem mokre poti nisva šla, tako da sva zavila desno po cesti do Rudijevega doma, kjer naju je pričakal prav topel veter in sicer bolj megleni razgledi na Kozjansko, videlo pa se je tudi Žusem, Rudnico pa vse do Kuma. Po malici sva šla po isti poti nazaj, nekje na asfaltu je začelo po malem deževati, tako da sva spet oblekla anorake... Že prej sva rekla, da bova šla nazaj na Jelovice po (označeni) položni poti, ampak sva nekje oznake zgrešila, tako da sva se precej oddaljila od vrha. Ker je bila ura že kar precej pozna, dan pa kratek, pa še po malem je deževalo, sva jo po gozdnih cestah in nato asfaltu užgala v dolino in potem po asfaltu proti Dolini Winettu. Proti koncu sva iz asfalta (pri Valeriji) zavila na desno čez most  in nato takoj na levo po travnikih do avta - prišla sva že v temi. Ko sva se preoblačila, se je pa orng ulilo in je ulivalo še kar nekaj časa, ko sva se vozila nazaj.

Srečala nisva razen v koči nikogar, avtov razen v dolini tudi ni bilo, bilo pa je zelo veliko močeradov in posledično vreščanja...