Avto je ostal  v Rimskih toplicah na parkirišču med trgovino Tuš in zdraviliščem. Za začetek sva najprej božala enega majhnega, nato pa še enega zelo velikega psa. Po asfaltirani cesti (markacije so izredno majhne) sva šla proti cerkvi, ki jo imenujejo Lurd, vmes pa sva si ogledovala urejene pa tudi manj urejene vrtove. Na cerkvi ni nobene informativne table, noter pa lahko pogledaš samo skozi ključavnico. Malo naprej pot končno skrene z asfalta levo v hosto, gre malo višje mimo parih hiš,še malo višje pa sva šla mimo propadajoče kmetije in si še malo ogledala ostanke stare kmetijske "mehanizacije". Pot naprej je ponekod kar strma in gre mimo jase z zelo lepo urejenim vikendom, potem pa se malo položi in mimo ogromne lovske koče pripelje do planinske koče na Kopitniku. Brez ustavljanja sva nadaljevala do vrha, ki pravzaprav ni vrh hriba, ampak odlično razgledišče na izpostavljeni skalni "čeri" malo pod vrhom. Ob zajli je treba malo poplezati, je pa pot dobro zaščitena, razgled pa je kar divji. Z dodatnim majhnim obvozom sva se vrnila do koče, pojedla ne prav velik, drugače pa zadovoljiv golaž in po kavi še malo posedela. Pa še enkrat proti vrhu, le da sva malo pred njim zavila levo na markirano pot za Rimske toplice. Nekaj časa se spušča počasi, delno ob robu prepadov, nato pa sledi spust bo precej hudi strmini (pot pa je dobra) do vasi Lukovica, naprej pa gre nekaj časa spet po asfaltu, pa makadamu pa spet po asfaltu do zdravilišča. Malo sva si ogledala park z ogromnimi drevesi, do avta pa nisva imela več daleč. Na Trojanah je bila gužva, tako da s krofi ni bilo nič.

Ljudi sva srečevala samo med kočo in vrhom, sva pa videla Navadnega zelenca. Vreme je bilo več ali manj sončno, je pa ponekod kar precej pihalo, seveda pa je nehalo takoj, ko sva se oblekla.. Videla sva raznorazne kukavice (slišala pa samo eno), gor grede veliko še nerazcvetelih šmarnic,  dol grede tudi nekaj dišečih volčinov. Gor grede sem fotografiral rožo z zanimivimi listi; na Zaplana.net-Botanična določevalnica so določili, da je Opojna zlatica (hvala, Nejc Jogan), ki menda raste samo na zasavskih hribih