Od bivšega motela in bivšega vadbenega centra policije Jasnica sva šla po navodilih enega ata malo nazaj proti Ribnici, res tam našla markacije, samo poti se pa nekaj ni dalo razločiti, tako da sva šla po markacijah nekaj časa gor pa potem malo dol v smeri Kočevja in kmalu prišla do poti, ki gre na Slovenski vrh. Strmo, pa manj strmo, predvsem pa ves čas zelo zeleno. Ponekod je bilo mladih bukev res ogromno. Na vrhu je nekakšna antena in od vetra podrto in mato razžagano drevo, ki je padlo le malo mimo antene. Tam sva malo pojedla in potelefonirala, pot naprej pa je bila ponekod slabo sledljiva zaradi podrtega drevja - včasih je bilo teba tudi malo poplezari čez drevje.. Ampak sva vseeno našla cesto , ki pa je bila zaradi dežja in traktorjev ponekod čist preveč blatna. Ko sva blato zapustila, se je začel vzpon na Ledenik, ki je bil najvišji vrh na najini poti. Z razgledom se ne more ravno pohvaliti, tako da se nisva ustavljala in kar hitro odšla naprej, pa potem na delu, kjer je bilo kar precej drevja 100% podrtega, zgrešila markacije in šla naprej po garminu do ceste in potem po markacijah proti koči pri Jelenovem studencu. Del poti je zaradi vetroloma sicer zaprt, pa se nisva pustila motiti, malo iskala  in potem na tem delu videla prav zanimivo drevo.  V koči sva pojedla zelo dober pašta fižol, dobila še zastonj štrudl in malo pocrkljala zelo prijaznega domačega psa. V dolino sva šla po Kalanovi poti - prav lepa pa ni. Zadnji del proti avtobusni postaji v Kočevju sva tekla, ampak se je splačalo, ker sva avtobus  za nazaj do Jasnice  (sicer precej crknjena) ujela. 

Vreme je bilo dopoldan kar grozeče oblačno, potem pa se je zjasnilo. Rož ni bilo, je bilo pa ponekod res ogromno podrasti mladih bukev. Zelo  veliko je zaradi vetra izruvanega  drevja, ki pa je  večinoma že vse pospravljeno, tako da se vidijo samo še štori. Pet ur nisva srečala nikogar. tudi medveda ne. Sva pa slišala precej kukavic, ena se je celo oglašala ku-ku-ku