Avto je ostal v megli na praznem parkirišču nad spomenikom iz NOB nad vasjo Javorovica, midva pa sva na začetku po megli kar težko sledila markacijam ob poti, ki se na začetku  kar strmo dviguje preko travnikov. Ko je bilo travnikov konec, so markacije kazale na desno dol ,megle pa je počasi zmanjkalo. In sva šla nekaj časa dol, potem pa zavila ostro levo. Naprej je šla zelo dobro označena in vzdrževana  pot več kot dve uri malo  ali pa tudi ne tako malo gordol do Laške poti - do sem sva celo izgubila kakšnih 15m višine. Pot preči ponekod kar hudo strmino nad dolino Kobile, gre preko kar nekaj potokov, mimo veliko podrtih dreves in obkroži kar nekaj grebenov. Izredno samotno, poti se vidi, da nima prav veliko obiska. Videla sva kar nekaj zelo velikih dreves, večinoma bukev. 

Laška pot se nato čisto preveč strmo dviguje do grebena, kjer je cesta in državna meja. Do Miklavža je več ali manj po cesti skoraj tri kilometre in pol. Golaž v koči je pasal, borovničke so bile močne, turška kava pa dobra. 

Nazaj sva šla po makadamski gozdni cesti po grebenu na Kobilo (Sljeme), ki ima v šestih kilometrih od Miklavža  do odcepa za Javorovico kar neka strmih  vzponov in spustov, končna višina pa je več ali manj enaka kot začetna.  Nadaljevanje je  bolj po mehkem, vmes je nekaj travnikov, na koncu pa se pot precej strmo spušča najprej po hosti   in nato po travnikih nazaj do izhodišča.

Vreme je kar zdržalo, dež je po malem padal zadnjih 20 minut

Globoke hoste, lepa narava, dosti čemaža, ostalih rož pa ne prav veliko. Slišala kukavice in gozdne golobe pa tudi veliko drugih ptičev, videla dva gozdna goloba, dve sovi  in enega srnjaka pa veliko lazarjev.

Prvega pešca sva (razen v okolici koče) srečala malo pred koncem, so pa mimo naju po grebenu dvakrat ropotali motokrosisti in enkrat avto. Od koče  sem si najbolj zapomnil skupino na videz kar nažganih lovcev.