Vožnja do Rudnega polja je trajala malo dalj časa kot ponavadi, ker smo se  počasi cijazili za enim avtom s kranjsko registracijo. Parkirala sva višje na planini Krasca, cesta do nje pa ni ravno najboljša, pa še gužva na pakirišču je bila. Nadaljevanje nad planino Konjščica sva že hodila,  V amfiteatru med Viševnikom, Malim in Velikim  Draškim vrhom ter Ablanco sva se malo ustavila, nato zavila desno proti Srenjskemu prevalu, pa kmalo zavila na levo in  se po ne ravno preveč hojeni poti preko nekaj melišč in travah dvignila do sedla med Velikim in Malim Draškim vrhom (Na Kontah ali Srenjska Krma, na različnih zemljevidih so oznake različne). Na sedlu je dokaj položen travnik, ki se pa prav strašljivo konča -  ko prideš do roba, je spodaj 400+ metrov prepada. Do vrha je pot označena z možici in se kar vleče. Na vrhu sva malo posedela, Helena je fotografirala dva Čeha, ki jima selfiji niso bili zadosti. Razgledi proti Triglavu in ostalim hribom v okolici so bili z vrha enkratni, vidljivost na višini pa je bila tudi zelo dobra, nižine so bile pa malo zamegljene. Po malici sva šla dol po grebenu, ki gre v smeri Studorskega prevala. Videla sva veliko planik, pot gre pa nekaj časa lepo po grebenu, pa nato preko nekaj gladkih skalah, potem pa v ruševje, Ampak strmo! Je bilo treba kar malo poplezati. Srečno in z zelo malo jamranja sva prišla do Studorskega prevala, tam srečala kar veliko skupino Hrvatov in jo hitro užgala nazaj proti avtu. Malo preden pot pride na cesto sva prehitela hribovko, ki je šla prav počasi in je izgledala, kot da hodi že čisto na razervi. Upam, da je srečno prišla domov. Na Krasci je bil najin avto edini, po preoblačenju pa sva se odpeljala še do MUbara na gobovo župo z žganci, pa še mlade race in ne tako mlade zajce sva si lahko ogledala.

Vreme je bilo mogoče malo pretoplo, drugače ša enkratno, Popodan so se po vrhovih počasi začele nabirati megle oz, oblaki.

Rože: planike, kekaj preobjed, kamnokreči pa še kaj

Razgledi: fenomenalni