Avto sva pustila na že poznanem parkirišču nasproti pokopališča v Poljanah, šla preko Sore in na levo. Na naslednjem križišču oznak ni bilo, pa sva šla na levo (prav bi bilo seveda na desno) Po navodilih domačina sva našla pot na greben, ki gre proti Bukovemu vrhu. Kar nekaj časa po gozdu, višje pa gre pot po cesti preko travnikov in osamljene kmetije. Je bilo kar blatno, so bili pa razgledi nazaj  zelo lepi. Od kmetije naprej gre pot spet večinoma po  hosti, višje kot sva šla, več je bilo z mahom obloženih skal. Na vrhu sva srečala nekaj ljudi, si od daleč ogledala vremenski radar in ostanke JLA. Sledil je spust proti Črnemu vrhu, ki sva ga videla samo bolj od daleč. Na križišču nad bivšim kmečkim turizmom Košir sva šla po asfaltu spet malo v hrib, ko je zmanjkalo asfalta, je šlo pa spet na dol in v hosto.Ob poti je bilo ogromno borovničevja. Čez Prosenov grič sva nadaljevala priti Selu, pa  nekje zavila na levo proti Ožboltu. Že od Črnega vrha naprej je bila pot bolj tako označena, tako da sva si pomagala z GPS-om. Naprej sva šla nekaj časa malo po svoje čez travnike in kmalu sva bila pri sv. Ožboltu, kjer so bili trije Črnovršani pri malici. Midva sva dobila samo šnops, kruha in klobas so imeli premalo za razdajanje, vsaj tako so rekli. Sva pa dobila navodila za naprej - šlo je večinoma samo še dol. V zelo velikem gostišču Rupar pod sv. Andrejem sva dobila dobro obaro, edino porcije šnopčkov so bile pa prav sramotno majhne. Proti Puštalu sva nekaj časa gazila suho listje, do avtobusne postaje v ŠL pa seveda asfalt. Do odhoda avtobusa nazaj proti Poljanam sva imela ravno dovolj časa za eno skupno pivo.

Vreme je bilo zjutraj kar sončno, potem pa se je pooblačilo. Po grebenu proti Bukovemu vrhu  je kar precej pihalo

Pomladanskih rož je bilo ponekod čisto preveč za ta datum.