Izhodišče sva s pomočjo navigacije našla brez problemov, kakšnih kažipotov za naprej pa nisva opazila, tako da sva šla po GPS sledi, ki sem jo snel z neta.  Za ogrevanje gre makadamska cesta nekaj časa po ravnem po desni strani Mirne, potem pa na sotočju dveh potokov pot zavije levo  v kanjon potoka Draga. Lepo speljana, označena in varovana pot gre nekaj časa ob potoku, se dvigne više pod previsne stene z veliko plezalnimi smermi, pa spet spusti nazaj do potoka, pa malo gor in dol, mimo bivših rudniških rovov, slapov...Bilo je kar precej soparno, zato so bile skale ponekod kar spolzke. Kažipoti do posameznega slapa bi lahko malo boljši, tako da sva slap Vela peč zgrešila (tudi zato, ker sem slabo gledal Garmina) in šla naprej proti Mali peči. Pot gre ven iz kanjona izredno strmo ob plastificiranih  zajlah, vmes je tudi nekaj kovinskih stopnic oz. stop. Ker sem mislil, da bova šla nazaj po isti poti, sva palice pustila nekje na sredini strmine. Napaka! Šla sva naprej  do potoka, ugotovila, da sva zajebala in šla nazaj do vrha. Ruzak sem pustil tam  in šel nazaj dol po palice...Pot naprej je malo manj slikovita, vmes sva si ogledala še slap Mala peč, občudovala rože ob poti in preklinjala blato - pa sva se ga kmalu navadila. Pot se kar nekaj časa dviguje, pride potem na cesto malo nad vasjo Kuhari in se nato spušča proti vasi Kotli (Kotle?) ob potoku Rečina. Slap, kotliči in spodaj zelen tolmun pod vasjo so naju zaradi velikosti in slikovitosti kar presenetili, prav tako pa tudi število tujcev v oštariji Kotlić - do sem se da priti uz avtom. Na šnopčke sem pozabil, sva pa dobila zadovoljiv golaž z fuži pa pivo in radler. Pot se od Kotlov večinoma spušča in je bila večinoma tudi zelo blatna, ko pa je bilo blata konec, sva morala iti še trikrat preko ne prav tople vode, vmes pa sva si ogledala še dva ali tri slapove z velikimi tolmuni pod njimi. Na koncu se dolina za par 100m spremeni v kanjon s prepadnimi stenami, na katerih sva videla nekaj plezalcev. Od sotočja z Drago pa spet po makadamu do avta...

Izredno slikovito, pa bolj malo znano, tako da sva vse skupaj srečala kakšnih 10 ljudi (razen v oštariji, seveda). V sušnem obdobju je verjetno malo manj atraktivno, ob visokih vodah pa neprehodno. Imena potokov so na različnih zemljevidih različna - upošteval sem Hrvaške.

Vreme je bilo kar soparno, padalo pa ni, čeprav je bilo zmeraj bolj oblačno.

Rože: veliko vrst kukavic pa še marsikaj

Nazaj sva se peljala najprej do Rakitovca, si tam ogledala cvetoča "polja" žajblja, in preko Podpeči nadaljevala  v civilizacijo. Na avtocesti sva se kar načakala in se čudila neučakanosti nekaterih soudeležencev v prometu.